Vse najboljše A!

V petek je A. končno dočakal svoj tretji rojstni dan. Zakaj končno? Zato ker me je zadnje pol leta skoraj vsak dan spraševal “Kdaj bo pa moj rojstni dan?” In kako naj takemu malemu otroku razložiš pojme kot so tedni in meseci? Na koncu sva vse skupaj zdestilirala na “še velikokrat boš moral iti spat do takrat” in ko se je dan počasi začel bližat sva odštevala “ še trikrat greš spat”, “še dvakrat greš spat” ter na koncu prišla do “jutri”. Ker je bil ravno petek, smo zabavo prestavili na soboto, in tako se je v veliko veselje rojstni dan praznoval kar dva dni. Najprej samo v družinskem krogu, s kupljenimi koščki torte, potem pa še skupaj s prijatelji in doma spečeno torto naslednji dan. V našo malo dnevno sobo smo uspeli stlačit 7 odraslih in 8 živahnih otrok, da o ogromnem številu balonov sploh ne govorimo. Zabava je perfektno uspela, prigrizki in torta so dobesedno izginili v petih sekundah, gostje in gostitelji(ca) so bili zadovoljni. Ob vsej tej blazni organizaciji pa mi je na koncu že pošteno zmanjkovalo časa, zato sem pozabila nekaj povsem osnovnega….slikati torto, preden jo male kobilice popapcajo. Zato danes tale post nima slike moje čudovite jagodno-bananine torte, okrašene z zvezdicami in malimi aviončki. Pozabila sem tudi naročit možu, da naj pri pihanju svečk naredi vsaj kakšno fotko, ne samo filma, tako da nimamo niti ene slike, ki bi jo lahko poslala domov v Ljubljano naniki in dediju. Seveda obstaja način, da se sliko vzame direktno iz DVD-ja s filmom, ampak za to enostavno nimam časa. V petek zjutraj namreč letimo v Evropo. Začenjajo se naše smučarske počitnice, khmmm, konferenca. Po vrhu vsega tega pa ima S. že drugi dan visoko vročino. Grabi me tudi že mala panika, kako se bomo v petek spravili na avion, če se stvar ne pozdravi do takrat. Čaka me tudi še cela vrsta nakupov, ki jih nisem uspela opravit v preteklih dveh dneh, da o pakiranju sploh ne govorim. Zato bo tole moj zadnji post pred odhodom, naslednjič se oglasim spet čez približno 14 dni, ko se vrnemo na Japonsko. Uživajte, kjerkoli že ste, tudi mi imamo tak namen!

Tsukuba-san, cvetoče slive in preklemansko drago parkiranje

V soboto se je uradno začelo obdobje cvetenja sliv, ume matsuri. Ker so to prva drevesa, ki cvetijo ob začetku pomladi, se Japonci, kot vedno ob takih in podobnih priložnostih, množično odpravijo gledat to čudo narave. Mi smo imeli to smolo, da je naš izlet na Tsukubo-san sovpadel ravno s tem datumom in smo, nič hudega sluteči, zavili proti njej z željo, da jo S in A poskušata osvojiti. Dolge kolone vozil, ki so se zlivale v tisto smer niso nič nenavadnega, pa vendar se nam je zdelo malo preveč zabasano. Še nikoli se namreč nismo vozili po cesti gor v takšni koloni. Na našem običajnem parkirišču pa nas je čakalo še eno presenečenje….zapornice in obvezno plačevanje. Do sedaj je bilo namreč parkiranje tam zastonj, nenadoma pa jih je očitno zagrabila pogoltnost in so se odločili zaslužiti nekaj malega. Nekaj malega? Slaba izbira besed. Zaračunavajo kar 500 jenov (približno 3,5 Euro) na uro! Saj me je skoraj kap! In nimam zastonj v sebi nekaj malega gorenjske krvi, zato smo se mirno obrnili in šli iskat parkirni prostor kje drugje. Napaka…velika napaka! Vse je bilo namreč zasedeno. Na pobočju Tsukuba-san je namreč lep nasad sliv, da o precej pomembnem templju sploh ne govorimo, zato so se na ti dve točki zgrinjale mase ljudi. Ko smo se tako nekaj časa vozili sem in tja in iskali kakšen majhen prostorček smo kmalu začeli obupovati. S in A sta tulila, da hočeta iti gor, mož je bil besen, ker je bilo vse zabasano, jaz pa sem obupovala nad svojo odločitvijo, da ne gremo parkirat na parkirišče. Ker je bilo vse skupaj kar malo preveč, smo se odločili za plan B. V prtljažniku smo namreč imeli S-jevo kolo, zato smo se odločili za sprehod po rdeči Rin-rin rodo (pravzaprav se imenuje road, ampak Japonci to izgovorijo rodo, imajo pa tudi težave pri pisanju, kot se to lepo vidi tukaj). To je super kolesarska steza, ki pelje od Tsuchiure pa vse do Tsukuba–san in še malo naprej v Iwase po nekdanji železniški progi, mislim da je vse skupaj več kot 40 km. Tsukubo–san smo torej občudovali od spodaj navzgor in uživali na toplem sončku, medtem ko so se množice valile gledat tistih prvih pet krmežljavih cvetov. Ob takih priložnostih Japonce popade “čredni nagon” in se kot čreda ovc vsi odpravijo v isto smer. Nikoli ne bom pozabila mojega vzpona na Fuji-san, kjer se je na tisoče in tisoče ljudi prebijalo po temi navzgor (podobno izkušnjo in slike lahko vidite tukaj). Po vrhu vsega pa so na pohodne palice navezali še male kraguljčke, tako da je bil efekt res podoben čredi ovc. Nepozabno! V Sloveniji hojo v gore povezujemo z rajskim mirom in uživanjem v lepotah narave, tukaj pa z neprimerljivo gnečo in prerivanjem. Zato smo tudi mi tokrat naše prvo otroško hribolazenje prestavili za nedoločen čas, no ja, vsaj do konca sezone cvetenja sliv.

Tobogani in trdnjave

Mraz je končno popustil in kar naenkrat se nam je “zgodila” čista pomlad. Danes je bilo skoraj 19 stopinj, sonce in nič vetra. Ker sem dokončno obupala nad “zmrzovalnikom" (beri: telovadnico) je bil dan kot nalašč za malo razmigavanja za oba mulca. Dopoldne sta mi sicer veselo nagajala in norela po trgovini, tako da sem ju hotela že za kazen pustiti doma in oditi v park sama, pa sem se premislila. Dan je bil čisto prelep za takšne vzgojne ukrepe. Zato smo se skupaj odločili, da “špricamo” telovadbo in gremo v Doho park, kjer imajo super otroško igrišče. Takoj po kosilu smo se vsedli v avto in peljali parkirat v AIST campus, od koder je le par minut peš do igrišča. S in A sta bila čisto iz sebe od veselja, ker tam nismo bili že od Božiča. Igrišče je res super, z dvema velikima trdnjavama z nešteto tobogani, plezali, lestvami, hodniki in ostalimi pritiklinami. Na srečo smo prišli tja, ko se je največja gneča že polegla in so se mame ravno odpravljale domov kuhat večerje. Tukaj namreč vsi jedo po 5 uri popoldne, ko možje pridejo domov iz službe. Mi pa imamo malo drugačen urnik in raje jemo kosilo okrog treh, potem imamo pa še popoldne dovolj časa za ostale stvari. Tako je bilo tudi danes in moram reči, da sta S in A grozno uživala, ko jima ni bilo treba za vsak tobogan stati v vrsti. Norela sta kot zmešana, od ene trdnjave k drugi, od polžasto zavitega tobogana do takega s hribčki in tako naprej. Preizkusila sta malo umetno plezalno steno, vendar sta neštetokrat padla dol in sta končno obupala. Kljub temu ju je bilo težko prepričat, da je čas da gremo domov, onadva bi tam ostala še kar celo noč. Vendar pa sta bila pošteno utrujena, pravzaprav veliko bolj kot pa po eni uri telovadbe in sta se tistih nekaj minut do avta vlekla kot jesenska megla. Ampak otroci so neverjetni, pol ure počitka in že spet sta polna energije. Tatami sobo, dnevno sobo in kuhinjo sta spremenila v dirkališče in norita kot zmešana. Uboga fusuma papirnata vrata, ki so že tako ali tako polna lukenj kot švicarski sir pa bodo vsak trenutek padla s tečajev, kajti uporabljata jih za ustavljanje. In lahko si predstavljate, kaj se zgodi, če se 18kg zaleti s polno hitrostjo v papirnata vrata! Zato sem ju ravnokar “podkupila” z risanko in trenutno sedita pri miru in gledata Snoopyja. Jutri na žalost ne bo nič z igriščem, ker napovedujejo dež. Pa nič hudega, saj smo se danes pošteno nanoreli. Sedeli bomo doma in se igrali s plastelinom ali pa listali Cicidoje, ki nam jih vestno pošilja naša Nani iz Ljubljane. Upam pa, da se bo vreme izboljšalo vsaj v soboto, ko imamo namen S in A prvič preizkusit v hribolazenju. Namen imamo namreč splezat na našo lokalno”Šmarno goro”, Tsukuba-san! Več o tem pa kasneje.

Meme

Pa je zadela še mene! Dvomljiva čast namreč, ki se ji reče meme. Že nekaj časa kroži med blogerji in neverjetno spominja na tista osovražena verižna pisma, ki smo si jih pošiljali kot mulci.. Izhajala pa naj bi iz tele perfektne knjige, no ja, vsaj njen naslov, meme. Je pa zanimivo, da med nekaterimi blogerji kroži varianta s petimi odgovori, npr. tukaj, jaz pa imam menda srečo, da sem naletela na tako s štirimi odgovori na vsako vprašanje. Kakorkoli že, stvar je precej neumna in absolutno ne razumem, kakšnemu cilju naj bi služila. Ne vem pa tudi, ali naj se za to čast zdaj "zahvalim" ali pa naj dotično osebo raje zadavim! Ker pa čutim nekakšno dolžnost do so-blogerjev, so tukaj moji, s škrtanjem zob opremljeni odgovori.


4 jobs that I had
-Office work in Javna Skladišča, just before the BTC shopping center grew around it
-Library work in Drama SNG
-Library work at the Uni-Lj
-Field work and research, Museo Civico delle Scienze, Pordenone, Italy


4 films I could watch again and again
-Some like it hot
-Four weddings and a funeral
-Tequila Sunrise (or anything else with Mel Gibson in it)
-The Name of the Rose


4 places I have lived at
-Ljubljana,SLO
-Tsukuba Kasuga, JP
-Delft, NL
-Tsukuba Namiki JP

4 TV-series I like(d) to watch
-Northern Exposure
-Sex and the city
-Spin city
-Gilmore Girls

4 places I have been on vacation to
(more or less recently:)
-Sardinia, IT
-Okinawa, JP
-Cairo, EGY
-Hawaii, USA

4 websites I visit every day
see “ka-ma bere”

4 books
-The Cairo trilogy (Palace Walk, Palace of Desire, Sugar Street), Naguib Mahfouz
-Daughter of Fortune & Portrait in Sepia, Isabel Allende
-Tamarind woman, Anita Rau Badami
-No reason for murder, Ayako Sono

4 favorite dishes
-Sashimi or any other (raw or cooked) seafood
-Pasta of any variety
-Cherry strudel
-Egytpian fried rice with Molocheya or Bamiya


4 places where I'd like to be right now
-Ljubljana, drinking coffee with my best friend R.
-Egypt, checking out the newly discovered tomb in the Valley of the kings
-Tropical beach, having a swim
-Riding a horse…anywhere will do!


I'm tagging these 4 people (I apologize in advance, and no problem if you don't feel like it)
-Anolopka
-Lilit
-Samuelion
-Urša

Skrivnostno mesto X

Včerajšnji kolaž je prinesel neverjetno veliko odzivov. Nekaj kartic je bilo lahko prepoznati, nekaj pa jih je bilo bolj težkih. Ampak me je hudo zabavalo, ko sem brala vaše odgovore. Najprej je Samuelion pogruntal najbolj očitne (Bled, Giza in Istanbul), Retailtherapist pa svoj domači Dunaj. Oba sta imela težave z nočnim pogledom na veliko mesto ob vodi - imenujmo ga skrivnostno mesto X - tako kot tudi ostali za njima. Ne, ni New York in ni Hong Kong. Tomažu je potem uspelo prepoznat še Golden Gate, mimo pa je udaril pri cerkvi v Dalamciji, Italiji in klifih na Irskem ali v Angliji.Se mu je pa tudi zazdelo, da je skrivnostno mesto X Boston! Bravo! Bravo tudi tebi, Lilit, da si opazila kuščarja iz Barcelone, ki se je skrival čisto spodaj! Mr. Crni je bil prepričan, da vidi Rio….žal, tudi Rio ni! Za konec pa se je izkazal še Mitja, ko je prepoznal Kanarske otoke in Notre Dame. Anolopka pa je pogumno sodelovala, ampak je bila žal malo prepočasna pri Barceloni. Bravo vsem!

Zdaj pa vam dolgujem še seznam vseh lokacij, tudi tistega, ki ga niste prepoznali (*)! Torej: od leve proti desni, začenjam levo zgoraj:

-Istanbul (Turčija), Hagia Sophia/Ayasofya

*-Berkeley (Kalifornija, ZDA), UC Berkeley Campanile

-Santa Cruz de Tenerife, (Kanarski otoki,Španija), Playa de Las Teresitas

-Boston (Massachusetts, ZDA), skyline

-Pariz (Francija), Notre Dame

-Barcelona (Katalonija, Španija), Parc Gűell

-San Francisco (Kalifornija, ZDA), Golden Gate Bridge

-Dunaj (Avstrija), Friedrichstrasse 12/Secession

-Bled, (Slovenija), Blejski otok

-Giza (Egipt), piramide


Vem, vem….Boston ni bil fer! Lahko bi bilo katerokoli veliko mesto ob vodi! Malo zavajajoč je bil tudi Berkeley, kar zvonik grozno spominja na Dalmacijo ali Italijo. Pa Tenerife, ker tisti košček plaže tudi ni ne vem kako prepoznaven. Zato sta današnja zmagovalca Lilit, ki je opazila precej skritega in nerazpoznavnega Gaudijevega kuščarja in Mitja, ki je zadel Kanarske otoke! Vsem ostalim pa se zahvaljujem za trud in bolj ali manj uspešne odgovore!

Za konec pa še poročilo o magnetkih: vsi najdeni in nalepljeni nazaj na hladilnik, kjer še naprej pogumno držijo našo zbirko kartic!

Igrice z magnetki

Na vratih hladilnika se nam zdaj že nekaj let nabirajo kartice s celega sveta. Strateško so umaknjene na zgornjo tretjino vrat, kajti to je del, kamor S in A le s težavo dosežeta. Vendar jima ni za kartice, ne, raje imata male magnetke, ki vso to zbirko držijo. Vsake toliko časa, ko jima magnetki ne dajo več miru, privlečeta stol do hladilnika in……naslednjih pet minut potem pobiram po tleh raztresene slikice krajev, od koder so nam prijatelji pisali. Sedim na tleh in jih gledam, vse te kraje blizu in daleč ter obujam spomine. Tako je bilo tudi ravnokar. Ko sem pobrala zajeten kupček, sem se odločila, da jih nekaj poskeniram in naredim majhen kolaž. Kar tako, za hec. Nekaj jih je lahko prepoznavnih, nekaj pa ne. Zato naj bo to danes vaša naloga. Kdo jih prepozna največ? Jaz pa grem “na lov” za magnetki….medtem ko to pišem so namreč prilepljeni že na vse kovinske površine v hiši. S in A namreč uživata v tej igri. Vreščita in se smejita, če kakšnega najdem ali pa zgrešim in zdajle že komaj čakata, da se odpravim na lov. Magnetki, pazite se, prihajam!

Fižolčki sreče in smrdeče glave sardel

Danes je praznik Setsubun – praznik metanja fižolčkov. Mnogo znanih osebnosti, med njimi tudi jokozuna Asashoryu, prvak suma ter dame Geiko in Maiko iz Kyota, je med ljudi na javnih prireditvah delilo fuku mame ali fižolčke sreče. Ljudje z njimi preganjajo demone in najavljajo prihod pomladi. Tudi trgovine so bile polne malih vrečk, danes zjutraj pa so začeli prodajati tudi sveži nori maki. Nori maki je zavit suši, dolg kakšnih 20 cm, ki ga moraš pojesti naenkrat, obrnjen proti “srečni smeri neba” v popolni tišini. Če ti to uspe, si si v naslednjem letu zagotovil obilo sreče na vseh področjih. Mi smo danes nori maki preskočili, in če sem čisto iskrena, ne vem ravno natančno, kje naj bi bila srečna smer neba. Smo se pa precej spotikali čez potresene fižolčke, ko se je v trgovini malemu fantku strgala vrečka. Ne vem če je bilo to srečna ali nesrečna stvar. S in A sta se zapodila za malimi kroglicami, saj sta mislila, da se je to kakšna zanimiva igrača ali pa bomboni. Ko sta jih nekaj pobrala, sta razočarano ugotovila, da je samo fižol, in jih takoj odvrgla. Poleg nori makija in fuku mame obstaja še nekaj bolj ali manj odštekanih načinov praznovanja, med drugim tudi okraševanje dreves s sardelino glavo, česnom in čebulo ter sežiganje hudo smrdečih posušenih sardelnih glav. Smrad naj bi prav tako odgnal demone. Vendar imam občutek, da so v zadnjih letih, predvsem na podeželju, ribje glave zamenjali kar s sežiganjem smeti, kajti ob sončnem zahodu lahko tudi pri nas večkrat zavohamo nenavaden smrad, ki se širi z bližnjih riževih polj. Sicer je pa vseeno, kaj smrdi, samo da je učinkovito! Kajti očitno je nekaj na vseh teh navadah! Še pred nekaj dnevi so nam obljubljali hud mraz, včeraj pa so napoved nenadoma spremenili in danes smo imeli čudovit spomladanski dan. Imeli pa smo tudi štiri manjše potrese v dveh urah, kar je precej nenavadno. Mislim, da se razburjajo preganjani demoni! Zato bomo danes zvečer še mi rekli: Oni wa soto! Fuku wa uchi! Demoni ven, sreča noter!

p.s. Ravnokar sem izvedela, da je letos srečna smer J-JV! Ampak nori makija pa kljub temu zdajle ne grem kupit!

Dež in mraz

Letos se vsi pritožujejo čez zimo….še nikoli ni bilo tako mrzlo, še nikoli nismo imeli toliko snega in zdaj še neverjetno veliko dežja. Na planjavi Kanto so zime ponavadi suhe in sončne, letos pa je vse zmešano. Danes že cel dan lije kot bi zlival iz škafa, temperatura pa je ravno dovolj “visoka” –okrog 5 stopinj- da se ne obrne v sneg. Do konca zoprno. Ampak najboljše šele prihaja….jutri in pojutrišnjem nam napovedujejo ponoči minus 11! Podnevi pa okrog ničle. Naši znanci pravijo, da sploh ne pomnijo, kdaj je bilo v Tsukubi nazadnje minus 11. Nas sicer ne skrbi preveč, naš ogrevalni sistem Hotman nas pridno greje, prav rada pa bi videla večino ostalih, kako bodo pri nezadostnem gretju in hišah brez izolacije (preberite si tudi tukaj) preživeli naslednjih nekaj noči!

Ravnokar smo prišli s telovadbe, oziroma iz zmrzovalnika, kot jaz rečem tisti telovadnici. BRRR, spet me je zeblo eno uro skupaj, pa sem se opremila z mojo najnovejšo smučarsko bundo in flisom. Če bo še naslednjič tako mrzlo, potem se bom morala začet še jaz podit naokrog z mulci, da bom preživela. Mijači sensei, učitelj telovadbe pa je S in A zagrozil, da če ne bosta mirno stala v vrsti, se ne bosta smela več igrati z ostalimi. Stati mirno v vrsti je res ena stvar, ki jima ne gre najbolje od rok..no ja, nog! Sta preveč živahna. Japonska disciplina jima ne diši ravno najbolj. Mislila sem, da se bosta po več kot pol leta pri telovadbi naučila malo bolj ubogat, pa se nista. In velikokrat me je dobesedno sram pred ostalimi mamicami, ker so njihovi fantje tako pridni, moja dva pa zganjata celega hudiča. Vendar me je zadnjič enkrat pomirila prijateljica Jill, ko je rekla, da sta v primerjavi s povprečnim ameriškim otrokom prava angelčka. Tam so očitno skoraj vsi hiperaktivni, pa še družba ne odobrava fizičnega kaznovanja, tako da jih starši ne uspejo nič disciplinirat. Meni se zdi, da ena focka po riti, če je zaslužena, sploh ni nič takega. Včasih je celo edina stvar, ki kaj zaleže. Kar pa se Mijači senseija tiče, pa sem mu že povedala, da naj bo malo bolj strog z njima, pa bo. On pa poskuša biti z njima malo bolj prijazen, potem ga pa povsem ignorirata. Z ostalimi fanti je bolj strog, res pa je tudi, da je določena ovira znanje jezika. S in A se šele začenjata sporazumevat v japonščini, kajti doma imata že dovolj dela s tremi jeziki, ki jih dnevno uprabljamo. In te tri govorita tekoče. Zdaj pa je prišel še četrti, tako da sta včasih malo zmedena. Ampak otroci se hitro učijo, in če sta se do zdaj naučila tri, ni vrag, da se ne bosta še četrtega! Če bi se tudi jaz lahko tako hitro……

Črna luknja

Le kam so šli dnevi? To vprašanje me nenehoma mori…še preden se obrnem naokrog, pa je že spet en teden mimo. Najhitreje pa nekam izginejo vikendi, očitno obstaja nekakšna črna luknja! Ta zadnji vikend ni bil nobena izjema. Zdi se, kot da sem nenehno v pogonu, in poskušam izkoristit vsak trenutek za kaj konstruktvnega, čas pa tako hitro beži, da je dneva konec, jaz pa imam še polno dela. Vsi, ki si z menoj dopisujejo po mailu že vedo, da vsake toliko časa moji maili presahnejo kot Cerkniško jezero. Edina stvar, ki me v takih obdobjih ohranja v kontaktu z zunanjim svetom je Skype. Čudovita stvar, sploh v kombinaciji s sliko. Se pa tu pojavi drug problem. Ko se človek tako enkrat spravi čvekat, čas spet nekam hitro teče in moja črna luknja postaja večja in večja. Pa vendar sem zadnji vikend uspela opravit vsaj nekaj pomembnih stvari, med njimi so bili tudi nakupi smučarske opreme za S in A. Dobila sta vsak en komplet smučarskih hlač in bunde, rokavice, očala in skibucke. Vse ostalo (smučke, smučarske čevlje, čelade in palice) bomo najeli v Avstriji. Saj si sploh ne predstavljam, da bi nosila še smučke na avion. Ni šans! Že samo potovanje z dvema majhnima hiperaktivnima mulcema je dovolj naporno…in pri tem mislim z minimalno, osnovno prtljago. Vendar samo dejstvo, da gremo v Evropo odtehta vse ostalo. Ko smo že pri potovanjih…. bil bi že čas, da nekdo izumi kakšen boljši, hitrejši način! Avionski poleti so čisto prepočasni za moj okus. Nisem namreč preveč potrpežljiva oseba in 11 ur na avionu definitivno ni moj najljubši čas. Potem pa še čakanje na letališčih in prestopanje…. zguba časa! No, malce sem zašla. A ja, govorila sem o tem, kam je izginil moj vikend! Velik del ga je pobralo pomivanje posode. Ja, prav ste prebrali…pomivanje posode. Crknil je namreč moj mini pomivalni stroj(ček). Piskrov in krožnikov pa cele gore. Poleg vsega sem se v soboto spravila kuhat še tipično slovensko “nedeljsko” kosilo. Govejo juho, pražen krompir in meso s hrenom. Hrena sicer nisem imela, pa ga je prav imenitno nadomestil wasabi. Meso tudi ni bilo čisto ta pravo za juho, pa je vseeno kar uspela. To je bil sicer moj prvi poskus skuhat govejo juho tukaj na Japonskem….meso se ponavadi namreč kupuje narezano na mikronske rezine ali mini koščke, da dobiš pošten kos mesa je že cel podvig. No, najboljši kompliment, ki ga je potem dobila moja župca, je prišel od S-ja, ki je po prvi žlici izdavil.”mmmm, čisto tako kot v Ljubljani!” Bila sem grozno ganjena. Vsak, ki se je že kdaj spravil kuhat tako kosilo pa tudi ve, da za njega porabiš celo goro loncev. In tako sem si jaz, kljub vedenju, da pomivalni stroj ne dela, nakopala na glavo prav to. Dobra novica pa je, da ga (stroj namreč) pridejo popravit jutri. Končno! Ker imam tega pomivanja že čez glavo dovolj. Ko bo potem manj stvari za pomivat se bo v red spravilo tudi ostalo. In ko še ugotovim, kam so mi tako hitro ušli ostali dnevi, pa se bo popravilo tudi moje dopisovanje in tale blog.

Bele strmine

Končno ena dobra novica….v začetku marca gremo v Evropo! Juhu!! Kaj naj še rečem…spet ena konferenca! Ja, tako je, konferenčni turizem je res ena krasna stvar…še posebaj, če se nam po obisku Havajev prejšnji mesec zdaj na krožniku ponuja tole. Ja, dragi moji, prav ste videli. Kitzbuehel, Avstrija! In očitno bomo ujeli še dovolj snega za smučanje. Tega me je malo strah, priznam…na smučkah nisem stala že tri leta in moja kondicija tudi ni to, kar je bila. Če prištejem še sesuto koleno, ki sem ga pridelala na tejle slavni progi pred šestimi leti in me je stalo dve operaciji, tri tedne v toplicah in še tri mesece fizioterapije v Ljubljani, potem je moj strah kar upravičen. Najlepše pa je to, da bomo pri vsem tem našli še čas za skok domov v Slovenijo in to ravno na dan, ko ima moja mama šestdeseti rojstni dan. Hoteli smo naredit majhno presenečenje, ko bi se nenadoma prikazali na zabavi, pa se nam ni čisto izšlo. Tako zdaj že vesoljna žlahta ve, da prihajamo domov po več kot enem letu in pol in zganjajo strašno paniko. Predvsem pa vsi komaj čakajo, da vidijo oba fanta. S in A pa tudi komaj čakata. To bo za njiju tudi prvi poskus na smučkah in upam, da jima bo všeč. Za vsak slučaj pa že urejamo vsa možna zavarovanja…ne bi bilo namreč prijetno ponoviti dogodka izpred šestih let, ko sem si jaz pridelala pot na urgenco, pa še brez evropskega zavarovanja po vrhu vsega. No, tokrat bo upam šlo vse kot po maslu in brez zapletov. Do takrat pa….razprodaje smučarske opreme, prihajam!!! Vsak namig o “trenutni “ modi na belih strminah je zelo dobrodošel, glede na mojo daljšo odsotnost sem namreč čisto “clueless”. In če koga zanese pot na tisti konec Avstrije med prvim in dvanajstim marcem, pa naj se oglasi! Iščem namreč nekoga, ki se bo dričal po majhnih kuclih z mojimi fanti, da se grem jaz lahko medtem pošteno nasmučat! Kakšni prostovoljci? Jaz pa medtem začenjam odštevat dneve…