Prison break

Sobota, šest zjutraj. S in A skočita iz postelj, me prideta zbudit, potem pa oddrvita po stopnicah dol v dnevno sobo. Ne mine 30 sekund, ko zaslišim kričanje:

“Mami, mami, pridi, nekaj grooooznega se je zgodilo!”.

Skočim pokonci in še napol v spanju skačem čez dve stopnici na poti dol.

“Kaj je? Kaj se je zgodilo?”

“Škatla od Kabuto-mushi* je odprta, ni ga!!!!!!

“AAAAAAAAAAA”

No, pa smo tam! Očitno sta fanta prejšnji večer slabo zaprla škatle. Pokrov sta samo položila gor, namesto da bi ga pritisnila in pošteno zaprla. Rogači pa so močna bitja. Menda lahko dvignejo do 100 krat svoje lastne teže…..Kaj pa naj zdaj? Nekje na področju kuhinje, jedilnice in dnevne sobe se skriva mali velikan. Zagrabila me je panika. Vse lepo in prav, dokler so hrošči v škatlah, ko pa začnejo lazit naokrog…brrrrrrrr! Zapodila sem se v akcijo. Najprej sem fanta tisočkrat vprašala, če sta prepričana, da so bila vrata dnevne sobe zaprta, ko sta prišla dol. Če namreč ne bi bila, bi to pomenilo, da je hrošč izgubljen nekje na področju cele hiše, kar bi bila hudo slaba opcija. Potem sem zagrabila baterijo in šla svetit po vseh kotih, za omarami, zložila vse knjige s knjižnih polic, premaknila kredenco v kuhinji…..vse, samo hladilnika nisem šla premikat, je pretežek. Kakšne pol ure kasneje se je od vsega hrupa zbudil še mož, ki je novico o ubežniku prenesel zelo stoično, glede na to, da so mu take in drugačne golazni še manj pri srcu kot meni. Naslednjo uro in pol smo dobesedno razstavili celo kuhinjo, dnevno sobo in jedilnico. Hrošča nikjer. Potem smo obupali. Bo že prilezel ven, ko bo lačen, sem si mislila, ker je mali hrošč izredno požrešen. Cele dneve namreč preživi z glavo v svoji hrani, nekakšnem sadnem želeju. Bo že prišel ven!

Cel dan sem potem povsem paranoično pogledovala po kotih, skrbno zapirala vrata dnevne sobe, da slučajno ne bi splezal ven na hodnik in posledično po celi hiši, tisočkrat sem obstala in v tišini poslušala, če kje slišim škrebljanje…..nič. Hrošč je izginil, kot bi se vdrl v zemljo. Fanta pa sta bila prepričana, da ga je nekdo ugrabil (preveč risank!) in da bo zahteval "podkupnino". Zato sta poskočila vsakič, ko je zazvonil telefon. “Ugrabitelji kličejo, da bodo dobili podkupnino! Mami, hitro!”

Večer. Fanta sta odšla spat, končno je v hiši zavladal mir. Okrog desetih mi mož reče, da sliši iz kuhinje škrebljanje. Luč v kuhinji je bila ugasnjena, zato sem se počasi splazila tja in poslušala. In res, škrebljanje se je ponovilo. Sledila sem zvoku in…..aha, pa te imam! Ubežnik se je skrival v papirnati vreči, polni kartonastih škatlic od piškotov, corn-flakesov in podobnega, ki jih fanta zbirata in nosita v vrtec, kjer iz njih gradijo različne stvari. Ko sem zjutraj to vrečo na hitro pregledala, hrošča nisem opazila, ker je bil skrit v eni izmed škatel. Zvečer pa, ko je hotel ven, je opazil, da je ujet. Odvalil se mi je kamen od srca, ker sem vedela, da grem lahko vsaj v miru spat in da se ne bom zbujala ob vsakem šumu ter besno preiskovala posteljo, da mi ni slučajno zlezel med rjuhe. Zaprla sem ga nazaj v škatlo, jo še dodatno zalepila in se z olajšanjem sesedla pred televizijo. In kaj je bilo na sporedu? Prison break.....

Mislim, da bomo od zdaj naprej hrošča klicali Michael.

*Kabuto-mushi je japonsko ime za samurai helmet beetle. Kabuto je namreč samurajska čelada. Glej tudi prejšnji post.