Grrrrrr

Prejšnji petek sem pri japonskem Amazonu naročila nekaj novih knjig in se grozno veselila, da bodo v nekaj dneh pri meni. Čas bi že bil, da spet preberem kakšno dobro knjigo. Pri meni to sicer izgleda tako, da preberem tri stavke, potem pa moram knjigo odložit, ker je eden od fantov lačen. Potem ko spet preberem tri stavke, mora drugi na stranišče. Potem je treba skuhat kosilo ali pa obesit perilo. Pa pobrisat poplavo v kopalnici, kjer packata z vodo.In tako cel dan. Zvečer sem pa ponavadi čisto preveč utrujena, da bi brala. Po kakšne pol ure televizije se mi zaprejo oči. Sploh zdajle, ko sta oba fanta doma – S ima počitnice – in me njuna energija povsem izčrpa. Ko bo konec počitnic, bo bolje. Enega je veliko lažje zaposlit, kot pa dva.

Kje sem ostala…aja pri mojih težko pričakovanih knijgah. Včeraj zjutraj, ko je bil mož še doma, sem s kolesom zašibala v trgovino. Ravno, ko sem se pripeljala domov, pa zagledam poštarski kombi. Juhu, moje knjige so tu!! Plačam, podpišem in znosim vse vrečke in paket v hišo. Najprej zložim vse stvari v hladilnik, potem pa se v miru vsedem za mizo in odprem paket. Kaj zlomka pa je to? Namest mojih lepih, novih knjig zagledam ogabne porno hentai manga stripe, jasno v japonščini. Grrrrr! Kar stemnilo se mi je pred očmi.

Potem sem porabila več kot pol ure, da sem “navigirala” po japonskih straneh Amazona do njihovega customer service. Nobene telefonske številke, kamor bi lahko poklicala. Nič! Končno se mi je posrečilo najti formular za pritožbe po mailu. OK, to izpolnim…upam samo, da bo tam na drugi strani kdo, ki bo znal prebrat po angleško. Z japonščino se ne mislim matrat, sem preveč besna. Pošljem.

Danes zjutraj dobim mail…. tako prijazen in uslužen, da se je kar med cedil od njega. Da se opravičujejo, pa da ne smem zamerit, da se klanjajo ponižno in da mi bodo takoj poslali nove knjige, tiste (trapaste) mange pa da naj jim , lepo prosijo in se ponižno klanjajo, vrnem na njihove stroške. Tukaj je telefonska številka, pa pokličite prosim našega kurirja, ki bo prišel paket iskat. Ha!! Tako je prav! Moram priznat, da se mi je dobro zdelo, čeprav sem še zmeraj jezna, ker bi lahko že včeraj začela brat, pa zaradi njihove napake nisem mogla.

Zdaj sem se odločila, da jim bom “velikodušno” odpustila. Ravnokar sem namreč odkrila en CD, ki ga že dolgo časa iščem in ga hočem obvezno imet! Upam, da ko ga bom naročila, ne bo spet kaj narobe.

Strašni lovci

Najbolj priljubljen šport med otroci tukaj je lovljenje hroščkov, žužkov, kačjih pastirjev in vseh ostalih letečih “nadlog”. Od začetka poletja kar naprej srečujemo male nadebudne lovce z mrežami in posebnimi, ponavadi zelenimi, plastičnimi škatlicami, obešenimi okrog vratu. Tudi v S-jevem vrtcu imajo otroci navado, da posebne primerke prinesejo s seboj, da jih lahko vsi ostali obučudujejo in so temu primerno zavistni. Tako sem morala pred kratkim tudi jaz kupit mreže in škatlice za oba naša fanta in takoj popoldne smo šli na lov. V prve pol ure smo ujeli kar nekaj kačjih pastirjev, nismo pa imeli sreče s kakšnim bolj eksotičnim hroščkom. Najbolj zaželjeni so različni rogači, in večji ko imajo rog, večjo slavo bo lovec požel. Pravzaprav so taki hrošči, ki jim rečejo kar Mushi King ali kralj insektov, tukaj velik biznis. Lahko jih kupiš in gojiš kot domače živali. Ker pa jih je očitno veliko težje ujeti v naravi, se mali lovci ponavadi zadovoljijo tudi z manjšimi trofejami, kot so na primer (meni zelo ogabni) hroščki, ki jim tukaj pravijo Dango Mushi (angleško Sow bug ali Wood louse) ali kroglični insekt, ker se ob prvem znaku nevarnosti zvijejo v kroglico. Slovenskega imena na žalost ne vem. Tukaj jih je kot listja in trave in vsako jutro jih moram pometat izpred vhodnih vrat, kjer se jih nabere tudi več deset. Večkrat jih otroci lovijo tudi na igrišču vrtca in jih ponosno pokažejo mamam, ko jih le-te pridejo iskat.

Mi razen nekaj bolj”ta navadnih” hroščev in kačjih pastirjev nismo imeli sreče. Razen tega, da so nas vsakič popikali komarji nismo imeli nobene trofeje. Skoraj smo ujeli lepo zeleno bogomolko, pa nam je na žalost ušla iz mreže. Potem so prišle vse naše zdravstvene težave in smo mreže postavili v kot. Zadnjič pa na šipi vrtnih vrat zagledamo nenavadno pošast..Približno pet centimetrov dolgega, s še enkrat tako dolgimi tipalkami opremljenega hrošča. Fanta sta začela vpit da ga moramo takoj ujet, kajti takega še nista nikoli videla. Zašibala sem skozi vrata, zagrabila prvo mrežo, ki mi je prišla pod roke in hoopla….pa smo ga imeli! Bil je res nenavaden, tudi sama takega še nisem nikoli videla. Kar nekaj časa je trajalo, da smo po internetu našli, kako se ta trofeja imenuje. Asian Longhorned Beetle! Zoprna nadloga, ki uničuje nasade dreves. Pred leti so ga uspešno (beri: nenamerno) izvozili v severno Ameriko, kjer uničjue cele nasade javorjev. Potem pa je prišlo najhujše razočaranje – počitnice so, in S ga ne bo mogel odnest v vrtec pokazat svojim sošolcem! V mislih je namreč že videl, kako ga vsi občudujejo, ker je uspel najti takega posebneža. Razočaranje je bilo tako hudo, da je hotel od mene izsiliti obljubo, da ga bomo obdržali cel mesec, do začetka vrtca. Ampak to enostavno ne gre, saj ne vemo niti, kaj naj mu damo jesti in kako naj ga obdržimo pri življenju. A pa je celo predlagal, da mu damo sendvič in jabolčni sok, ker to da ima gotovo rad!

Naslednji dan smo ga šli spustit na ulico, iz previdnosti stran od našega vrta. Za vsak slučaj, da mu ne bi slučajno padlo na pamet uničit katerega izmed naših dreves. Ko sem odprla pokrov škatle je zlezel ven, si pretegnil krila , pogledal naokoli in odletel…. naravnost S-ju na rokav! Kakšna panika! S je vreščal in divjal na okrog ter stresal z rokami, jaz pa za njim, da mu ga snamem. Cela scena! No, končno se je S ustavil in sem pošast frcnila dol z njegovega rokava, tako da se je hitro pomiril. Mislim pa, da je zdaj za nekaj časa “ozdravljen”, kar se tiče hroščev. Od takrat namreč še ni omenil, da moramo iti na lov.

Lepotica Bella

Ko sem prvič prišla na Japonsko sva z možem živela v visoko pritličnem stanovanju. Na naš balkon je redno prihajal lep, čisto črn mucek. Pozimi je na parkirišču pred hišo čakal, da se je kdo pripeljal domov in si potem “prisvojil’ topel pokrov motorja. Tudi če ga ni bilo nikjer videti, mi je bilo treba samo poklicati “muc-muc” in je pritekel jest ostanke najinih rib.

Ko smo se preselili v hišo, kjer stanujemo danes sem redno na našem vrtu srečevala različne mucke iz sosednjih hiš. Vedno pa sem najbolj občudovala čudovito dolgodlako siamcem podobno muco s prekrasnimi svetlo modrimi očmi, ki je bila najlepša muca v naši soseski.

Potem pa se je sredi zime nenadoma odselila naša soseda in s seboj “pozabila” vzeti svojo lepo muco. Uboga zapuščena revica je celo zimo presedela pred vrtnimi vrati sedaj prazne hiše in mijavkala. In pretekla zima je bila ena hujših, imeli smo hud mraz in nenavadno veliko snega. Trgalo se mi je srce, vendar k meni ni hotela priti. Potem pa jo je nekega dne lakota prignala na naš vrt. Čepela je pod grmom in čakala. Najprej sem ji nekajkrat prinesla nekaj ostankov naših rib, vendar jih dolgo časa ni upala vzeti. Počasi pa se nas je navadila. Moja angleška soseda V, ki ima svojega mačka, jo je tudi poskušala hraniti in kmalu je bila novoimenovana muca Bella tako predrzna, da si je skozi loputo za mačka Christmasa upala celo v njeno hišo in si sredi noči postregla z njegovo hrano v kuhinji. Ubogi Christmas, ki je slep na eno oko in gluh na eno uho ji ni bil kos. Da bi to preprečili, sva se z V zmenili, da bom Belli od zdaj naprej jaz dajala več hrane, da ne bo več kradla. Zdaj ne vem, kdo je koga posvojil, mi njo ali ona nas. Večino dnevov prespi na naši žabi – peskovniku, ne vem pa kam gre ponoči. Zjutraj, ko okrog 6h odprem zavese na vrtnih vratih že čaka zunaj in milo mijavka, ko prosi za zajtrk. Včasih je z njo tudi Christmas, tako da nahranim oba.

Včeraj pa mi je zmanjkalo hrane in je nisem uspela kupiti do danes popoldne. Bella mi je grozno zamerila, ker zjutraj ni dobila zajtrka. Užaljeno je odkorakala stran, ko sem jo poklicala, bližje je prišla šele, ko je bila prepričana, da imam za njo nekaj dobrega. Vsi ki me poznajo, vedo, da sem ljubiteljica psov in da smo imeli pri nas doma zmeraj pasje prijatelje, nikoli pa mačkov. Zato me takole mačje vedenje grozno zabava, ker vem, da psi reagirajo povsem drugače.

Zdajle, ko to pišem, Bella s polnim trebuščkom spi na naši zeleni žabi. Upam, da sanja kaj lepega.

Torta, boleča ušesa in Matsuri

No, tukaj je, s precejšnjo zamudo (že spet)….S-jeva borovničeva torta, ki jo je sam okrasil z največjimi borovnicami, kar smo jih uspeli najti. Zabava je super uspela, poleg torte so bile največji hit tri quiche pite, ki sem jih na hitro “vrgla skupaj” zjutraj. Ena s špinačo, ena s prekajenim lososom in ena z gobami. Tudi sušija je hitro zmanjkalo, pa kaj ga ne bo, ko pa se je v našo malo dnevno sobo stlačilo 10 odraslih in 10 mulcev. Pa še najmlajša povabljenka, ki je bila stara točno 8 dni! Moram reči, da občudujem prijateljico C iz Francije, da jo je pripeljala. Malo me je skrbelo, ker so vsi “ta veliki” otroci nekaj kašljali in kihali, pa k sreči ni bilo težav. S je dobil celo goro daril, v glavnem raznih avtomobilov. Od bagra do ferarija , pa vse na daljinsko krmiljenje, tako da smo precj časa porabili, da smo skakali čez celo floto vozečih, piskajočih in hupajočih igrač. V slabih štirih urah je bila cela hiša obrnjena na glavo, na tleh so na debelo ležali razni papirčki, okraski, popokani baloni in podobno. Naj raje ne govorim, koliko časa sem porabila, da sem vse spet pospravila. Pa kaj bi to, saj je rojstni dan samo enkrat na leto…no ja, pa še enkrat za A-ja, mojega praviloma ne praznujemo v tako širokem krogu, možev pa itak sovpada z Novim letom, tako da je vse naenkrat. Torta je bila zelo dobra, vendar moram priznat, da ne tako dobra kot A-jeva, tako da moram moj recept naslednjič malo prilagodit.

Od zabave naprej pa imamo kar precej težav z zdravjem. S je v vrtcu najprej staknil nekakšno lahko virozo z veliko kašljanja, potem se je pa to prejšnji teden prevesilo v hudo vnetje srednjega ušesa. V soboto so mu morali tako predret bobnič, da ne bi od pritiska sam počil. Zdaj imamo trikrat na dan bitko, da pogoltne ogabne roza in oranžne praške, za katere vem samo to, da je eden med njimi antibiotik, kaj pa je funkcija ostalih pa nisem uspela izvedet. Saj ni prvič! Zdaj hodiva s S-jem vsake tri dni na pregled in danes je prvič po osmih dneh brez bolečin.


Včeraj so se v vrtcu začele počitnice in kot zaključek so otroci sodelovali na festivalu ki ga v našem delu mesta priredijo vsako leto pred počitnicami. Namiki Matsuri je kar zabavna stvar, vsi otroci pridejo namreč oblečeni v happi, posebne festivalske tradicionalne obleke, punčke in dekleta pa se potem grejo problečt še v tradicionalne poletne kimone ali yukate.



Tudi S je v vrtcu dobil na posodo tak poseben suknjič s pasom in trakom za v glavo, ko pa smo ga prinesli domov, je A zagnal tako histerijo, da smo morali iti takoj naslednji dan kupit še enega za njega. Potem pa če enega za S-ja, da ne bo žalosten, ko bomo tistega iz vrtca vrnili. Otroci iz vrtca so potem opoldne otvorili festival s plesom in nošenjem ali vlečenjem malega mikoši, ki so ga sami okrasili. Ker Namiki Matsuri ni verske narave, so tako mikoši okrasili z vse sorte stvarmi, od rož do rakete. S-ja je sicer zelo bolelo uho, pa smo kljub temu zbrali pogum in šli, ker bi mu bilo drugače grozno hudo. Dolge tedne so se namreč pripravljali, okraševali mikoši in vadili ples. Po nastopu smo šli sicer takoj domov, vendar sva se z možem pustila prepričat in smo se proti večeru še enkrat odpravili nazaj, poslušat glasbo, fanta pa sta prvič v življenju jedla sladkorno peno, za katero smo stali v vrsti skoraj pol ure. Oblekla sta tudi svoje nove suknjiče in bila grozno kawaii (luškana).
Zvečer smo za zaključek na domačem vrtu prižgali še nekaj raketk in iskric, potem pa so nas pregnali komarji. In dež . Deževne sezone namreč še vedno ni konec.

V Evropi pod sončniki na plaži, mi pa pod dežniki

Verjetno ste opazili, da nekam dolgo nisem nič napisala…Zakaj? Ne vem čisto natančno, ampak imela sem kar nekakšen odpor do pisanja. Krivo pa je več stvari. Prva in najpomembnejša je deževna sezona tukaj. Moram reči, da je letos deževalo že toliko, kot še nikoli prej. Že od aprila kar naprej nekaj pada z neba. Maj je bil čisto kisel, začetek junija tudi, zdaj pa še deževna sezona, ki začuda letos (še) ni prehuda. Imamo sicer že čisto pravo poletno kombinacijo vročine in grozne vlage, ampak zaenkrat še ni bilo preveč dežja. Pa je vseeno depresivno, ko pomislim, da se doma in drugje v Evropi zdajle vsi odpravljajo na dopuste! Šmrc!

Pa vlaga…Ko sem prvič prišla na Japonsko sem mi je zdelo grozno čudno, da vsi hodijo naokrog z brisačkami in si brišejo pot. Od elegantnih dam do klošarjev! Prvo poletje sem se trudila s papirnatimi robčki, vendar tukaj tudi robčki niso čisto taki kot v Evropi….veliko manjši in tanjši, tako da lahko kar pozabiš na kakšno pošteno pihanje, ko si obrišeš nos. Tudi pri potnem obrazu ne pomagajo, v trenutku se strgajo in uničijo. Naslednje poletje sem tako tudi jaz začela uporabljat brisačko. Tako majhno, ki jo mimogrede stlačiš v žep. Zdaj se sploh ne premaknem iz hiše brez nje. In brez spreja proti komarjem tudi ne! Če se ne bi dobesedno polivala z njim bi me živo požrli. Najraje imajo A-ja in mene. Moža in S-ja v glavnem pustijo pri miru. Tukaj so komarji aktivni cel dan, ne samo zjutraj in zvečer, majhni so in vztrajni, bolj ko jih odganjaš, bolj so nasilni! Seveda je vsa stvar še toliko hujša, ker imamo v neposredni bližini riževa polja. Vsa ta stoječa voda je pravi raj za male azijske tigrčke!

Še eden od razlogov za mojo odsotnost iz sveta blogov pa je S-jev vrtec. Ko se je aprila začelo šolsko leto, sem mislila, da bom imela več časa zase, ko bo vsaj eden od fantov preskrbljen za 6 ur na dan. Ha ha, lepe sanje! Izkazalo se je, da morajo tukaj mame kar naprej nekaj sodelovat v vrtcu. Od raznih sestankov PTA (Parents & Teachers assoc.) do urejevanja otroškega igrišča vključno z puljenjem plevela!! Skoraj ne mine teden, da nimam vsaj treh “aktivnosti” ! Saj po svoje je lepo, da poskušajo vključit tudi starše, je pa kar malo presenetljivo, kajti stvari se povsem spremenjio v osnovni šoli….tam ti naravnost povejo, da so od zdaj naprej za vzgojo tvojega otroka odgovorni oni, in da od tebe v glavnem pričakujejo samo finančno plat! Otroke potem vse preobrazijo po enakem kalupu v pridne, poslušne, podrejene mravljice. Družinsko življenje kar naenkrat ni več pomembno. Prav nič po evropskem okusu! Zato ne vem, ali naj se pritožujem zaradi vseh teh aktivnosti, ali pa naj uživam, dokler traja. Ko se bo začela osnovna šola, bom pa škrtala z zobmi!

Na koncu pa naj samo še omenim, da je imel S prejšnji teden rojstni dan! Pet let! Ker sta bila oba z A-jem bolna pa imamo zabavo šele to soboto. Jutri moram zato speči torto, poleg tega pa imam namen naročit cele pladnje sušija – enostavno se mi ne da pripravljat ne vem kakšnih prigrizkov. Sicer pa je večina povabljencev tako ali tako Japoncev in bodo navdušeni.

Predvsem pa tokrat ne smem pozabiti narediti kakšne lepe fotke torte, kot sem pozabila za A-jev rojstni dan! Tokrat bo borovničeva…..

Otoki v Andamanskem morju

Koh Khai Nok, Koh Raya, Koh Phi Phi Don....turkizno morje, bel pesek in sveži kokosovi orehi. Predvsem pa skoraj nič turistov. Cela plaža za nas!

ocena: sanjsko

Aktivni dan

Jahali smo na bivolu, ki nas je potem popeljal še z vozom, sloni so nas nesli skozi pragozd in nasade kavčuka, s kanuji smo se prebijali skozi mangrove….

ocena: zanimivo, predvsem pa zabavno za otroke


p.s. Na bivolu nisem jaz, ampak hudo prestrašena Avstralka, ki jo vidite tudi na slonu.

Bangkok

Wat Arun ali tempelj jutranje zarje, Grand palace, kjer je nekoč živel Tajski kralj ter Wat Phra Keo (tempelj smaragdnega Bude)

ocena: bleščeče, razkošno, navdihujoče

Dva dni v vrtcu – dve nesreči

Komaj smo prišli nazaj in je S spet začel hodit v vrtec, pa smo že imeli dve nesreči. Tik preden smo odpotovali smo doživeli prvo modrico za katero je bil kriv sošolec, tokrat pa je bil S kriv kar sam. Včeraj se je guncal na malem stolčku – pa ne v sede, kot smo se ponavadi guncali vsi, ampak je stal za naslonjalom in se s trebuhom obešal nanj. Stolove noge so potem zdrsnile naprej in prednji del sedeža ga je močno udaril naravnost v grlo. Ko sem ga prišla popoldne iskat, ga zagledam, kako sedi ves polepljen z obliži, vrat popolnoma otečen in glas čisto hripav. Me je skoraj kap! Stvar bi namreč lahko bila precej nevarna, saj raje niti ne pomislim, kaj bi se zgodilo, če bi ga stol udaril malo močneje. Učiteljica se je spet opravičevala, saj je ona odgovorna, da otroci ne počnejo neumnosti, pa kaj češ, ko pa vem, da je S nič ne posluša. Še ob devetih zvečer je klicala, da je preverila, če je vse v redu. Danes zjutraj smo se kljub oteklini na vratu odločili, da vseeno gre v vrtec, ker razen manjše bolečine ob pritisku ni bilo nič hujšega. Dan je minil brez večjih zapletov in ko sem ga spet prišla iskat, ga je učiteljica celo pohvalila, da je bil priden. Očitno se vse najine pridige o norenju včeraj zalegle! Potem pa se je zapodil na igrišče, kjer se vsi otroci pred odhodom domov še malo igrajo. S prijateljem, ki je sicer zelo divjaški in je šele pred nekaj dnevi snel mavec z noge sta se šla guncat. Nekaj časa je bilo vse v redu in sem se jaz posvetila A-ju, ki mu je med tem prvič uspelo splezat na vrh velikega plezala v obliki aviona in je veselo obračal krmilo. Potem pa vidim, kako se S gunca obrnjen na trebuh, tako rekoč v leže. Nekaj časa je šlo, potem pa je padel dol na glavo. Mislila sem, da bo takrat odnehal, saj se je malo udaril. Pa vidim, da je poskusil še enkrat in spet padel. Spet sem se obrnila k A-ju in ni minila niti minuta, ko zagledam S, kako teče proti meni s krvavo glavo. Očitno je poslusil še tretjič in tokrat močno podrsal z glavo po tleh. Ne vem če se je poskušal držati tistega “v tretje gre rado”! In je res šlo! Posnel si je kožo s čela in kri se je fino mešala s prahom in packarijo, zato je jokal kot dež. Samo zagrabila sem ga in ga odvlekla domov. K sreči stanujemo blizu, tako da smo bili doma v par minutah. Potem smo imeli pa še več tuljenja, ko je bilo treba rano očistit, razkužit in zalepit. Še dobro da je moja domača lekarna dobro založena z vsemi mogočimi zadevami!

Jutri je sobota…. še dobro! Mu vsaj ni treba v vrtec. Ne vem, če ne bi nov dan spet prinesel kakšne nove poškodbe. Upam, da bo v ponedeljek bolje!

Tajska

No, pa smo spet doma. Zažgani od sonca, spočiti in utrujeni obenem. Prvih deset dni smo uživali kar se da. Za bazo smo si izbrali Karon beach na Phuketu, vendar smo tja hodili samo spat. Vsak dan smo se s hitrimi gliserji odpravili na en ali drug mali otoček, posejan po Andamanskemu morju. Bele plaže, žgoče sonce, kristalno čisto morje polno tropskih ribic in –pozor!- zelo malo turistov. Glavne sezone je že konec in kmalu se bo začelo monsunsko obdobje, mi pa smo ujeli ravno vmesno, krasno vreme. Kaj naj rečem drugega kot božansko! Za konec pa smo si prihranili Mesto angelov….Bangkok. Kaotično mesto nasprotij, vroče, vlažno, umazano in obenem čisto, moderno in povsem zaostalo. Povsem nas je izčrpalo! Naša rešiteljica je bila reka Chao Phraya, kamor nas je zanesla pot vsakič, ko nas noge niso več mogle nositi. Množica ladijic, ki prevažajo potnike po reki in čez njo nam je služila za kratek počitek, obenem pa nas je hladil hladen vetrič ki tam pihlja. Kljub temu, da ogledovanje turističnih znamenitosti in neskončna hoja po mestih ni najbolj lahka, če imaš dva majhna otroka, smo uspeli videti veliko. S in A sta bila neverjetna…kljub občasnem pritoževanju in joku sta pogumno nadaljevala naše raziskovanje. Včasih so se jima od utrujenosti oči kar zapirale, pa sta po kratkem počitku vseeno hodila naprej. Najhuje je bilo v China town-u, kjer smo se v labirintu ozkih uličic in uličnih prodajalcev le s težavo prebijali skozi. Pa so zadevo rešile rame mame in očeta. Hop gor, in že sta veselo opazovala množice s svoje vzvišene in udobne, predvsem pa nič utrujajoče pozicije. So bile pa zato moje noge dvakrat bolj utrujene. Po treh dneh smo bili tako kar veseli, da gremo domov. Smog in vročina sta nas do konca izčrpala in z občutkom olajšanja smo se “sesedli” v Thai airways, ki nas je popeljal nazaj na Japonsko.

Več o vseh naših doživetjih pa v naslednjih dneh. Ker smo prileteli šele včeraj zvečer namreč še nisem imela časa, da bi prenesla slike iz kamere na računalnik, zato boste morali na to malo počakati. Danes me čakajo gore umazanih oblek, iz katerih se še vedno stresa bel pesek iz peščenih plaž otočkov Khai, Maya, Raya, Phi Phi in tako dalje. Ahhhh.....